NORI VIKEND

Vikenda se vsak veseli. Normalen homo sapiens bolj ali manj zavzeto gara čez teden in v potu svojega obraza dočaka petek. Ko vrže skrbi v zadnji kot svojega srca, na površje pa privleče dogodke, avanture, adrenalin. Čez teden je vse znano, je rutina: isti ljudje, enake naloge, tega sovražim, onega ne prenesem, tista mi je antipatična, on mi že ne bo govoril, kako naj to počnem… Čez vikend pa… Kdo ve, koga srečamo, kaj se bo zgodilo.

Moj vikend je bil določen že sredi tedna: trgatev. Ker sem svoje že potrgal in je trgatev potekala pri svaku (samski in živi pri mami), sem vedel, da bo vse narobe. Sam sem rojen blokar in tudi danes, ko živim v mansardi, mi kmečka dela ne dišijo. Priznam – tak sem. Imam lep vampek od preveč dobre hrane in premalo gibanja, a mi paše tako. Rad pomagam, da bi pa dušo spuščal pa ni v mojem interesu. Rad imam koline, druga kmečka dela pa dišijo po zemlji – ta vonj pa me nekako neprijetno spominja na zaključni del življenja. In ker vem ,da potem ne bo nič drugega kot vonj po zemlji, se ji na daleč izogibam. Je pa delo v kmetijstvu, ki ga rad opravljam: trgatev.

Zjutraj nismo hiteli v Podgurje, ker sem vedel, da itak ne bo nič pripravljeno in bom prehiter. Okrog 10 dopoldne sem parkiral pred hišo. Seveda je bilo tako, da ni bilo nič pripravljeno. Pa smo nabrali dva soseda brez dela, da sta mi šla pomagat odstranit mrežo za ptiče iz vinograda. Super! Kot da bi po vinogradu lovil ribe – konec koncev zabavno! Zapletali smo se v metre in metre mreže, padali po rosi in se blatni vstajali 15 do 20 višinskih metrov niže… Sem se nazadnje že kar zabaval! Nato počasi privlečemo škarje in vedra in začnemo s trgatvijo. Samo petnajst minut. Klic na mobilca: telica bo mela mladega, voda ji je že odtekla.

Noro! Letimo domov, kličemo veterinarja, ker je telica zavarovana (ste vedeli, da je tudi to možno?) in upamo, da je lažni alarm. Doma babe panične, dohtarja od nikjer, svak se v hlevu pomena s porodnico, mi – po sili razmer babice pri tem veselem dogodku – pa si vlivamo poguma v obliki borovničk in starega, po ciku in oksidaciji zavdarjajočega cvička. Dobro, da boga krava ni videla nadebudnih pripravnikov, ki smo še zadnjič ponavljali lekcije o porodu, ki so po ustnem izročilu krožile med nami. Mene osebno so postavili za primarija, ker sem bil edini v družbi tudi pri porodu mojih dveh sinov in sem bil najbolj izobražen v tej smeri. »Akcija« se zadere svak, mi pa vletimo v hlev. Po čudežu božjem smo se zvrstili okrog kravje riti in zagledali gobček in prve tace, ki so silile v svet. Nekako smo navezali telička, malo pomagali…še malo…

Ja bemu božiča, gospe in gospodje! Ga ni izraza na svetu, ki bi opisal čudež rojstva. Par sekund smo kar stali tam, možje srednjih let in gledali telička, kravco. Bili smo priča novemu življenju in čeprav malo popipsani od vseh opojnih substanc, smo globoko v sebi vedeli, da bo vse v redu. In milo se nam je storilo. Dokler ni ena od žensk, ki je kukala čez vrata, zavpila:«Bikec je – spet bo mesa!« Viš, pa je blo konec čarobnosti. Zdrgnili smo ga s senom, krava ga je polizala, stopil je na majave nožice in živel.

Mi pa gas nazaj v vinograd. Vmes pokličemo še dohtarja, da ni treba hodit, on pa hladen ko špricar. Mi smo v glavnem tistih 20 € kolikor bi on pobral, že itak zapili! Potrgali smo srečno, grozdja je bilo malo a kvalitetno! Svak ma srečo, tle ni dvoma. Podprli in nažrli smo se mesa, kokošk in govedine, da vseh sladkih in opojnih tvarin niti ne omenjam. Se nam ni več mudilo, jezik se je kotalil po ustih – sploh sosedom. A so se držali, saj niso bili prvič v takšnem položaju.

Počasi sem tudi sam odpeljal karavano domov. Minila je trgatev, ki je bila nekaj posebnega. Nasmešek m je igral na ustnicah v avtu, otroka sta utrujena spala, žena je nekaj razpredala, a jaz sem bil z mislimi drugje. Razmišljal sem o življenju in smrti o sreči in o trenutkih, ki včasih odločajo o smrti ali o življenju. Tako tanka črta nas loči od večnosti. A kaj bi to! Sonce je zahajalo, domači hribi so se risali v daljavi… Vračal sem se domov!